Seabiscuit (2003)

Seabiscuit (2003)

Drama
Slovenski prevod: Seabiscuit (2003)
Dolžina: 140 minut
Država: USA
Režija: Gary Ross
Scenarist/i: Laura Hillenbrand | Gary Ross
Producent/i: Gary Barber | Roger Birnbaum | Robin Bissell | Patricia Churchill | Billy Frank | Kathleen Kennedy | Tobey Maguire | Frank Marshall | Gary Ross | Jane Sindell | Allison Thomas
Glasba: Randy Newman

Zgodba

To je resnična zgodba o neprivlačnem konju, ki je postal zvezda, zapis o pionirskih časih športnega marketinga in o senzaciji številka ena, ki je leta 1930 pretresala svetovne medije. Film se ponaša tudi z zvezdniško zasedbo, saj v njem igrajo: Tobey Maguire, Jeff Bridges, Chris Cooper, William H. Macy in drugi...
Pozimi leta 1937 se je Amerika znašla v sedmem letu najhujšega desetletja v svoji zgodovini. Ekonomija se je porušila do temeljev in milijoni ljudi so bili ob zaposlitev, prihranke, dom. Narodu, ki je svojo smelost črpal iz tipičnega ameriškega prepričanja, da je uspeh dostopen vsakomur, ki je pripravljen delati zanj, je dozdevno neustavljiva revščina odvzela vsako upanje. Najbolj drzne nacije so se polastili brezup, vdanost v usodo in strah.
Toda silovito opustošenje je zasejalo rojstvo in vzpon močnih novih socialnih gibanj. Najprej je vzbrstela industrija eskapizma. Amerika se je obupano trudila izgubiti v čemerkoli, kar je ponujalo potrjevanje. Kinodvorane na vsakem vogalu so gostile celo po 85 milijonov obiskovalcev na teden, ki so za 25 centov na predstavo požirali neskončno zbirko prešernih mjuziklov in bebavih komedij. Po radiu so kot največje uspešnice predvajali pomirjujoče zgodbice o Osamljenem jezdecu za pravico in idealizirali svet trdne, neodvisne družine. Zatirani Američani so se v vseh pogledih poistovetili z likom Horatia Algerja, skromnega "slehernika", ki se je dvignil iz anonimnosti in brezupnosti. Iskali so ga v športih za široke množice, ki so se razvijali z eksplozivno naglico. S ponovno legalizacijo stav pa se ni noben izmed njih razvijal hitreje od dirk polnokrvnih konj.
Nujnost je vzpodbudila rast tehnoloških odkritij, ki so ljudem nudila nezaslišan dostop do njihovih junakov. Dotlej vajeni branja dokaj pustih pogrevanj in opisov dogodkov, so zdaj navdušeno sprejeli "žive prizore", ki so se odvijali pred njihovimi očmi s pomočjo filmskih novic Movietone. Občinstvo, ki je odraščalo ob ilustracijah in nejasnih fotografijah v časnikih, je zdaj prisostvovalo osupljivim posnetkom akcije, ki jih je omogočila in poenostavila izpopolnjena snemalna oprema. Te gibljive slike so bile hitro na voljo, za kar gre zasluga tehniki slikovnega prenosa po žici, ki se je prvič predstavila v reviji Life prav v mesecu, ko so Pollard, Howard in Smith sklenili svoje trajno partnerstvo.
Toda največji vpliv je imel radio. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila cena za radijski aparat naravnost prohibicijska - 120 $ ali več - in vse, kar si za ta denar dobil, je bila škatla z nekaj nesestavljenimi deli. V krajih, v katerih še ni bilo električne napeljave, so radii igrali na kot zlato drage baterije, ki so za povrh trajale bore kratek čas. Toda z letom 1930 nastopijo tovarniško vgrajen podstavek, namizni radio in avtomobilski radio, ki ga je bilo moč kupiti za nič več kot 5 dolarjev. Rooseveltovim administrativnim ukrepom za širitev elektrifikacije, ki so se začeli leta 1936, gre zahvala, da je elektrika dosegla sleherni kmetijski zaselek na podeželju. Značilno za vsako kmečko družino je bil nakup radia kot drugega najpogostejšega električnega izdelka, takoj za likalnikom. Do leta 1935, ko je Seabiscuit vstopil na galopske dirke, sta radijski aparat že imeli dve tretjini ameriških domov. Na vrhuncu njegove kariere je ta delež že dosegel 90 odstotkov, prišteti pa mu je treba še 8 milijonov radijskih aparatov v avtomobilih. Radio je s tem, ko je praktično vsem državljanom omogočil sočasno spremljanje pomembnih dogodkov v zabavni obliki, ustvaril najbolj široko razmahnjeno javno kulturo v Ameriki, dejansko prvo masovno kulturo, kar jih pozna svet. Dirke, šport, katerega neprekinjeno dramatično dogajanje je bilo kot nalašč za pripovedno spremljanje, so postale osrednja tema dogajanja na radijskih valovih. Dirka za pokal Sante Anite je z zajetno denarno nagrado in svetovno znanimi udeleženci, ki so tekmovali v panogi, ki je skokovito postajala nacionalno najmočneje obiskovan šport, postala ena od najpomembnejših radijskih dogodkov leta.
Februarja 1937 so se združile vse te nove družbene in tehnološke silnice. Napočila je zarja moderne dobe zvezdništva. Povsem nov, dotlej nepoznan stroj za kovanje slave je čakal pripravljen, da požene svoj mehanizem. Potreboval je le nje subjekt.
In v tisti edinstveni uri je Seabiscuit, Pepelkin konjiček, poletel čez ciljno črto dirkališča v Santa Aniti. V drobovju tistega stroja je kliknilo: Tu je. -- Laura Hillenbrand, Seabiscuit, An American Legend
Štirje temelji zmagovitega partnerstva in neomajnega prijateljstva
Ko si boste ogledali film, ne boste zamerili, ker bo tokrat prvi predstavljen njegov "živalski" člen; konj, po katerem so film naslovili in brez katerega bi ga sploh ne bilo. Gre namreč za resnično zgodbo, ki se zdi prav toliko neverjetna, kot je resnična. Izgledi, da se odvije v vsaj približno srečen konec, so bili nezaslišani, sanje nedosegljive... Toda nekako se je začela, zgodila in polno izživela.
Seabiscuit je bil sin polnokrvnega Trmoglavca, ki ga je zaplodil mogočni Vojščak; tako njegov oče kot zlasti "stari oče" sta bila izjemna konja z izrednimi dosežki, zatorej so tudi od malega "mornarskega prepečenčka", kakor bi se glasilo njegovo ime v dobesednem prevodu, pričakovali največ. Toda žrebe ni navdušilo nikogar na farmi plemenskih konj Claiborne. Konjiček je bil premajhen, njegove noge so delovale krhko s preveč poudarjenimi "grčastimi" sklepi in s časom se je izkazalo, da tudi njegova narava ni odražala vrhunskega galoperja. Čeprav sin neustrašnega tekmovalca je bil blag, za mnoge celo lenoben konj, ki je večji del dneva najraje prespal ali se valjal pod krošnjami brinovih dreves. Slab vtis je še poglobila njegova velika ješčost; pol manjši od drugih je pojedel dvakrat toliko. Legendarni vzgojitelj in trener polnokrvnih galoperjev Fitzsimmons, ki so mu ga prepustili v "vzgojo", je bil prepričan, da je konj len in da je to slabo lastnost mogoče izbiti iz njega. Ni uspel, napačna in pregroba vzgoja pa je na malem Piškotku, kot so ga pozneje ljubkovalno poimenovali, pustila globoke brazgotine. Dolga leta se je mučil kot drugorazredni galoper, ki je moral izgubljati proti favoriziranim konjem, da jim je tako dvigoval samozavest, in na dirkah, na katerih so ga skušali prodati za vsaj solidno vsoto denarja. Ko je po srečnem spletu okoliščin padel v oko ostarelemu kavboju in ljubitelju konj Tomu Smithu, ga je kupil za lastnika Charlesa Howarda za najnižjo ceno, ki so jo rejci še odobrili kot sprejemljivo. Pronicljivo Smithovo oko v njegovi zunanjosti ni zaznalo skrite konjeve vrednosti, zaslutilo pa jo je v njegovih očeh. Pozneje je rad pripovedoval, da je mali žrebec, v višino je meril komaj 153 cm in tehtal nekaj več kot 500 kg, pogledal naravnost skozenj, kot bi hotel reči: "Kaj buljiš? Kdo pa misliš, da si?" Toda v očeh se je iskrila skrita trma, neizmerna energija in želja po zmagi, ki jo je moral prepoznati in zanetiti pravi vzgojitelj in voditi pravi džokej. Nepredvidljiva usoda je hotela, da so se združili mali konj, ožigosan kot drugorazredna zguba, ostareli kavboj, katerega svet je nepreklicno izginjal, džokej, ki je bil po merilih malce prevelik, pa še slep je bil na eno oko, in milijonar, ki se mu je s sinovo smrtjo podrl svet... In rodila se je legenda.
Odgovorni trener konj pri filmu, Rusty Hendrickson, je za "vlogo" Seabiscuita izbral več kot 50 konj iz vse dežele. Zaradi varnosti je vsaka skupina konj, ki so sodelovali pri snemanju določene dirke, tekla le nekaj dolžin, poleg tega pa je lahko sodelovala samo vsak drugi dan snemanja. Zakaj tolikšen trud? Šlo je za upodobitev konja, ki je bil nekaj posebnega, in ki je zahtevala posebno pozornost. Režiser Ross poudarja, da se takšna žival pojavi le enkrat v stoletju - konjiček z izjemnim karakterjem, inteligenco in izjemno osebnostjo. Čeprav je večino dneva prespal, je bil strasten, neustavljiv tekmovalec. Ob tem pa je znal biti zelo igriv in hkrati len. Zato filmski ustvarjalci niso pričakovali, da bodo našli njegovega dvojnika. Namesto tega so izbrali več konj, ki so skupaj utelesili variabilnost lastnosti Seabiscuita in s pomočjo magičnosti filma na platnu delovali kot en sam konj.
Hendrickson pojasnjuje: "Kadar izbereš konja, ne veš natanko, kakšne so njegove sposobnosti. Več konj je bilo potrebnih prav zato, da so v popolnosti pokrili vse Piškotkove lastnosti." Na srečo Piškotek po zunanjosti ni posebej izstopal. Bil je nevpadljiv rjavec, nikakršen poseben lepotec, svetlejše rdečkasto rjave barve s temnejšimi lisami brez belih znamenj. Videz pa je bil njegova edina povprečna značilnost. Da so lahko upodobili tega nenavadnega in izjemnega konjiča v obdobju več kot 7 let, so potrebovali celo vrsto osebnostno različnih konj podobne zunanjosti: enega, ki je znal stati pri miru, drugega, ki se je znal jezno vzpeti, tretjega, ki je znal šavsniti, četrtega, ki se je znal uleči ob drugem konju in psu hkrati, spet petega, ki si ga lahko jezdil, čeprav je bilo med tekom blizu njega več kamer hkrati, pa konja, ki ga je igralec, sicer povprečno vešč ježe, a vendarle novinec, lahko jezdil brez strahu, da bi ga konj vrgel. Za povrh so potrebovali konja, ki je znal zmagovati, in konja, ki je znal izgubiti. Seabiscuita je tako upodabljalo vsega skupaj 10 različnih konj. Seveda pa tudi nastajanje filma ne bi bilo, kot je treba, če bi med njimi ne izstopal en sam, tako rekoč zvezdnik po duši. Ime mu je bilo Bojeviti Furrarri, ki je vedno nastopal v prizorih z igralcem(ci); na primer, v prizoru, ko Red Pollard stopi z njim v zmagovito ogrado, ko George Woolf jezdi zmagoviti krog v Pimlicu pred več tisočglavo množico, ki ga navdušeno pozdravlja, v prizorih skupnega okrevanja Seabiscuita in Reda na ranču Ringewood. Verjeli ali ne, Seabiscuit je bil vse, kar odlikuje teh deset konj, in še več.
"Zmage nima v nogah, temveč v srcu." -- Red Pollard v filmu o Seabiscuitu.
Ampak ker konji ne znajo tekmovati sami, je uspeh na dirkah odvisen v enaki meri od njih in od jezdeca, oziroma džokeja, kot se strokovno imenujejo. Seabiscuita je jezdil Johnny Red Pollard; vzdevek Rdeči je dobil zaradi svojih rdečkastih las. Že zelo zgodaj je moral zapustiti družino, ki je v času gospodarske krize obubožala in ga ni mogla več preživljati. Udinjal se je pri različnih rejcih konj, ki so ga večinoma izkoriščali, zato se je preživljal tudi z boksom; v enem takšnih grobih dvobojev je oslepel na eno oko. Ko ga je usoda združila z gospodom Howardom, lastnikom Seabiscuita, in njegovim trenerjem Smithom, se je vse obrnilo na bolje. Red Pollard je na Piškotku osvojil vrsto izjemnih lovorik, največjo in najbolj odmevno zmago nad Vojnim admiralom, polnokrvnim zmagovalcem vzhodnega dela ZDA, pa je moral prepustiti Georgu Ledenemu Woolfu, saj si je le nekaj dni pred dirko z drugim konjem tako hudo poškodoval nogo, da so bili zdravniki prepričani, da bo le stežka spet hodil, kaj šele jezdil. Toda Pollard se ni dal. Ko si je tudi Piškotek natrgal kito na nogi in so mu obetali upokojitev od dirkalnih stez, sta okrevala skupaj, se leta 1940 vrnila na prestižno dirko Sante Anite in... zmagala.
Tobey Maguire je Pollarda upodobil v filmu. Kot otrok je večkrat jezdil, zato se konjev ni bal in mu ježa ni bila tuja. V vojni drami Ride With The Devil Anga Leeja je tudi jezdil, toda za Seabiscuita se je moral veliko intenzivneje pripravljati. Redova (1,70 cm) in Tobeyjeva (1,72 cm) višina sta skoraj enaki in jasno je, da se je moral tako visok džokej neprestano boriti s težo, ki je morala biti čim manjša. Ista stvar je doletela igralca. Še ves telesno dobro "obdelan" od prejšnje vloge Spidermana je moral začetnih 72 kg spraviti precej nižje. Režiser je bil pripravljen tvegati s 67 kg, Tobey jih je oklestil na dobrih 61! Producentka Kathleen Kennedy pa ima o njem še posebej visoko mnenje: "Tobey je De Niro mlajše generacije hollywoodskih igralcev." Z režiserjem Rossom sta sodelovala že pri filmu Pleasantville: "Tobey je izjemno nadarjen igralec. Poleg tega, da ima naraven talent in izkušnje, ki jih je pobral z ulice, pa je tudi izjemno inteligenten, izobražen in dobrosrčen človek. Zna razumeti in sočustvovati z ljudmi, ki jih ima rad in ki so mu blizu na način, ki je naravnost ganljiv. Prav te lastnosti pa sem začutil tudi v Redu Pollardu."
Red je bil človek dveh nasprotujočih se počutij; bil je trmast in nagle jeze, a hkrati zelo občutljiv in ranljiv fant. Čeprav se je zaradi krutega življenja, s katerih se je moral spopasti že zelo mlad, v njem nabralo veliko jeze, pa je bila navezanost med njim in Seabiscuitom tolikšna, kot med nobenim drugim džokejem in konjem. Ko sta bila skupaj, sta čudežno pomirila drug drugega - Red je odkril, koliko je vreden kot džokej in preoblikoval je Piškotka v zmagovitega galoperja.
Tobey Maguire se že pripravlja na nadaljevanje zgodbe o stripovsem junaku Spidermanu. Spominjamo pa se ga še po izjemnih vlogah v Ledeni nevihti (Ice Storm) Anga Leeja, Wonder Boys in pa v Hišnem redu Lasseja Hallströma.
"Naš konj je premajhen, naš džokej prevelik, trener prestar. Jaz pa sem preneumen, da bi vse to opazil." -- Charles Howard v filmu Seabiscuit.
Seabiscuitov lastnik je bil milijonar Charles Howard, katerega prva ljubezen so bili avtomobili. Rad je govoril, da so v kovinsko ohišje ujete konjske moči prihodnost, na katero bi sam stavil marsikaj, na "še tako izjemnega konja pa ne bi bil pripravljen staviti več kot 5 $". Po smrti sina edinca, ki se je ponesrečil z avtomobilom, pa se je njegovo življenje obrnilo povsem drugače. Zapustila ga je tudi žena in Howard je izgubil vso voljo do življenja. Ljubezen do veliko mlajše Marcele Zambala, ki je ljubila živali, ki se je v družbi moških počutila kot riba v vodi in ki je bila na konjskem hrbtu v svojem elementu, je njegovo pozornost in naklonjenost usmerila v "eno samo konjsko moč na štirih nogah". Z eno veliko razliko od drugih lastnikov, pa tudi rejcev konj - Seabiscuit je bil zanj v prvi vrsti žival, ki si zasluži spoštovanje ne le na dirkalni stezi, marveč tudi zunaj nje, in džokej Red mu je bil kot sin. V filmu ga je zaigral Jeff Bridges, ki se ga spominjamo po številnih vlogah v izjemnih filmih. Prvič je bil nominiran za oskarja z vlogo v Bogdanovichevem The Last Picture Show, drugič za Thunderbolt in Lightfoot Michaela Cimina, v katerem je zaigral ob Clintu Eastwoodu. Navdušil je še tretjič v Možu z zvezde (Starman), ki mu je prinesel zlati globus. Nepozaben je bil v dramski komediji Terryja Gilliama The Fisher King, pa v izvrstnem trilerju Arlington Road (ob Timu Robbinsu) in v odbiti komediji bratov Coen Veliki Lebowski. Omenimo naj, da se uspešno ukvarja tudi s fotografijo in slikarstvom.
Izkazalo se je, da je s Seabiscuitom povezan tesneje, kot je mislil. Za knjigo pisateljice Hillerbrand mu je najprej povedala sestrična Kathy Simpson, ki ga je poklicala takoj, ko jo je prebrala, in mu navdušeno zabičala, da mora igrati lik Charlesa Howarda, če bo kdaj nanesla priložnost za to. Odgovoril je: "Saj se šališ. In kdo je Charles Howard?" Odgovorila mu je: "Seabiscuitov lastnik." Tedaj je razumel, od kod njeno navdušenje. Njun dedek, Fred Simpson, je svoje dni namreč tudi po trikrat na teden obiskoval konjske dirke. "Spominjam se, da sem ga že kot najstnik večkrat vozil v Santa Anito," pripoveduje Bridges. "Ko je bil mlajši, je gotovo večkrat stavil tudi na Seabiscuita. In ko smo snemali film, sem imel ves čas občutek, da se nam od nekod tam zgoraj dobrohotno smehlja."
"Ne morem se znebiti občutka, da so ga tako zmrcvarili, da je pozabil, za kaj se je rodil. Naučiti se mora spet biti konj." -- Tom Smith v filmu o Seabiscuitu.
Tom Smith je bil ostareli kavboj, katerega svet je v kolesju motoriziranega napredka in širjenja poljedelskih in živinorejskih farm nepreklicno izginjal. Vajen je bil življenja pod milim nebom, ko ni po več tednov srečal nikogar, razen živine, za katero je skrbel, in mu je družbo delal samo konj, na katerega je bil tesno navezan. Te živali je poznal in razumel bolj kot marsikateri rejec ali jezdec. On je bil tisti, ki je za Charlesa Howarda izbral prav Seabiscuita izmed množice konj, ki so mu jih ponujali profesionalni rejci; on je bil tisti, ki je v njegovih očeh zaslutil plemenito in bojevito naravo. Bil je človek, ki je verjel, da je vsak konj za nekaj dober, in da usmrtitev živali, če se ji zgodi kaj nepredvidenega, ni vredna ne rejca, ki to stori, ne konja, ki ga to doleti. Vsiljivi športni novinarji, ki jih je znal zvito zadržati na primerni razdalji, da pred dirko niso preveč nadlegovali ne konja ne njegovega džokeja, so mu nadeli vzdevek Tihi Tom. V filmu ga je zaigral Chris Cooper, ki se je s konji in njihovimi izjemnimi lastnostmi srečal posredno že v drami Šepetati konjem Roberta Redforda. Za vlogo v nenavadni drami Prilagajanje (Adaptation) je letos prejel oskarja. Chris Cooper je v vseh pogledih zgleden primer igralca, ki ga spoštljivo imenujejo "kameleon". Izjemen je bil v Lepoti po ameriško Sama Mendesa, pred kratkim smo ga videli tudi v Bournovi identiteti po romanu Roberta Ludluma. Med njegove najopaznejše vloge sodijo še tista v Samotni zvezdi (Lone Star) Johna Saylesa, October Sky, ki je leta 1999 požela priznanja na filmskem festivalu v Benetkah in Deauvillu, Čas za ubijanje, Fantovo življenje (This Boy's Life) in druge. Na televiziji se je posvetil predvsem nanizanki Lonesome Dove in Return To Lonesome Dove.
O upodobitvi Toma Smitha je bil zelo kratek in jedrnat: "Včasih mi pride v roke vloga, ki se mi prilega kot rokavica roki." Z očetom je več kot dvajset let gojil živino na ranču in je zelo dobro vedel, kakšen človek je bil Tom. "Režiser nosi pri filmu orjaško breme na svojih ramenih," pripoveduje. "Jaz sem mu ga hotel sneti vsaj del. Prišel sem pripravljen, z že domišljeno predstavo o liku, ki naj bi ga igral. Garyju je bilo všeč, kar sem si zamislil in tako je tudi ostalo." Gary Ross pa je pristavil: "Chris je v film vnesel del neokrnjenega (divjega) Zahoda. S svojo hojo, glasom in pojavo. Tudi v prizorih na dirkalni stezi, v cerkvi ali v bogataških hlevih se ga ni nikoli otresel. V vsakem prizoru z njim začutiš duh brezmejnih širjav in to je preprosto značilnost velikega igralca."
Slavnega džokeja Georga Ledenega Woolfa, ki je s Seabiscuitom premagal velikega Vojnega Admirala na prestižni stezi v Pimlicu, je zaigral resnični džokej zdajšnjih dni, gotovo eden največjih jezdecev moderne dobe. Gary Stevens je zapisan v Dvorani slave (Hall Of Fame) z več kot 4.700 zmagami na različnih galopskih derbyjih in je edini, ki je kar osemkrat osvojil priznani pokal Triple Crown (za zmage na derbyjih v Kentuckyju, Preaknessu in Belmontu). Poleg tega je osvojil osem klasičnih pokalov najboljših rejcev konj (Breeders Cup Classics) in konji, ki jih je jezdil, so lastnikom prinesli več kot 200 milijonov dolarjev skupnega izkupička denarnih nagrad. Producentka Kennedyjeva priznava, da je bila izbira Stevensa za vlogo Woolfa nedvomno najbolj spontana in najbolj pravilna odločitev pri tem filmu. Stevens je videti kot filmski zvezdnik stare šole, izžareva prisrčno domišljavost, ki ni vsiljiva ali odbijajoča, pa še po videzu je zelo privlačen. Seveda so ga režiser in producenti poslali na kratek igralski tečaj k priznanemu učitelju Larryju Mossu. Ta pa ga je po prvem učnem dnevu poslal nazaj z mnenjem, da spontano naredi prav vse, kar je potrebno za igralca. Sam ne misli tako: "Na srečo je bil lik Georga Woolfa meni osebno zelo blizu in da mi ni bilo treba veliko igrati. Bil je vrhunski jezdec in rad je užival sladkosti življenja. Vzdevek Ledeni je dobil, ker so o njem vsi pravili, da se mu po žilah namesto krvi pretaka ledeno mrzla voda. Nič ga ni spravilo s tira, užival je v velikih dirkah, skratka, bil je človek, s katerim sem se zlahka poistovetil."

Igralci

  • David McCullough
  • Jeff Bridges
  • Paul Vincent O'Connor
  • Chris Cooper
  • Michael Ensign
  • James Keane
  • Valerie Mahaffey
  • David Doty
  • Carl M. Craig
  • Michael O'Neill
  • Annie Corley
  • Michael Angarano
  • Cameron Bowen
  • Noah Luke
  • Mariah Bess
  • Jamie Lee Redmon
  • Ed Lauter
  • Gianni Russo
  • Sam Bottoms
  • Tobey Maguire
  • Royce D. Applegate
  • William Hollick
  • Joe Rocco Jr.
  • Dyllan Christopher
  • Anthony Klingman
  • Elizabeth Banks
  • Michelle Arthur
  • Gary Stevens
  • Danny Strong
  • Hans Howes
  • Camillia Sanes Monet
  • Clif Alvey
  • Dan Daily
  • Borden Flanagan
  • Shay Duffin
  • Kevin Mangold
  • William H. Macy
  • Jay Cohen
  • Frank Mirahmadi
  • Michael Hunter
  • Peter Jason
  • John Walcutt
  • Tony Volu
  • James DuMont
  • Robin Bissell
  • Eddie Jones
  • Paige King
  • Andrew Schatzberg
  • Chris McCarron
  • Roger E. Fanter
  • Gary McGurk
  • Michael B. Silver
  • Richard Reeves
  • Matt Miller
  • Gary Ross
  • Pat Skipper
  • Ben Campisi
  • Ken Magee
  • Gary Hacker
  • Jose Hernandez
  • Jesse Hernandez
  • Julio Hernandez
  • José Ramírez
  • Fernando C. Moreno
  • Tony Rhune
  • Dennis Meade
  • Javier Juarequi
  • Aerial Delarosa
  • Eric Hernandez
  • Raul Cuellar
  • Catherine M. Baseza
  • Gina A. Duran
  • Cynthia Reifler Flores
  • Monica Fogelquist
  • Maria Luisa Fregosa
  • Ruby Guiterrez
  • Sylvia N. Hinojosa
  • Mariana Nanez
  • Leticia Olmos
  • Laura Pena
  • Karla Tovar
  • George Baker
  • Matthew Gillies
  • Jacqui Larsson
  • Daniel Martinez
  • J. Aaron Stanley
  • Michael White
  • Ivan Wild
  • Loyd Catlett